Večina mojih začetnih programov se začne s tako imenovanim inervacijskim treningom. Kar pomeni, da se v prvi fazi stranka uči pravilnih gibalnih vzorcev vaj ter vzpostavitev povezave med »umom in mišico« ter zavestno krčenje in raztezanje ciljne mišice z sub-maksimalnimi obremenitvami.
Slabost takšnega načina treniranja je, da ne bomo zgradili veliko celotne mišične mase, saj so teže relativno lahke in serije v večini niso izvedene do odpovedi. S tem ne dosežemo velikih sil ali mišičnih poškodb, ki so pomembne za spodbujanje rasti.
Prednost takšnega treninga pa je, da s takšnim načinom izboljšamo pretok krvi v mišice ter dosežemo »pump efekt« in posledično majhne izboljšave.
Po drugi strani imamo trening moči, z večjimi obremenitvami in treniranje do odpovedi. Takšen tip treninga vključuje vse ključne dejavnike, ki so potrebne za rast. Treniranje v območju progresivnega stopnjevanja bremena (uteži) in morda tudi nekaj večjih bolečin vsakih toliko časa, nas bo pripeljalo do večjega hipertrofičnega odziva.
Ponovno slaba stran takšnega načina pa je, da nimamo popolne kontrole nad ciljno mišico, ki jo hočemo trenirati. Torej če želimo izolirati določeno mišico, kot je npr. spodnji del latisimusa ali zgornja vlakna prsnih mišic, naše telo nima o tem pojma. Telo bo uporabilo vse kar lahko, da bo premaknilo breme iz točke A do točke B. 
Telo bo še dalje poudarjalo dominantne mišice na račun oz. kompromis s šibkejšimi. Bliže maksimalnim obremenitvam kot bomo šli, bolj se bodo odzvale dominantne mišice in s tem zapostavljale šibkejše mišice, naš estetski potencial ter povečali bomo možnost nastanka poškodb.
Ves čas posvečen doseganju tedenskemu rušenje osebnih rekordov, nas bo vsekakor popeljalo do tega da bomo močnejši ter večji, vendar tudi do zaključka, saj bomo prej ko slej staknili poškodbe zaradi strukturnih neravnovesji.
Torej za optimalen napredek sta potrebna oba pristopa. Umetnost programiranja je da porabimo oba načina treniranja skozi dobro nastavljeno periodizacijo.
Dober nasvet za trening je vsekakor, da trenirate s planom. Periodizacija je znana že od vekomaj. V vrhunskih športih je kot stalna praksa. Ponavadi se uporablja v več tedenskih ciklih ali pa metodično skozi celo leto oz. dokler ne dosežemo vrh priprav na dan tekmovanja.
V estetskih športih se je danes periodizacija popolnoma izgubila. Večina jih trenira na slepo. Težke serije, visok volumen, prisilne ponovitve (forced reps), drop seti, super seti, isohold ter druge zahtevne tehnike, vse skupaj na čisto vsakem treningu, dokler ne obležijo na tleh, 7 dni na teden, brez pametnega razloga.
Ne me razumet narobe, sem tudi sam pristaž težkih treningov ter treningov do odpovedi – VENDAR OBČASNO. Največja napaka, ki jo vidim pogosto je zloraba intenzivnih tehnik na vsakem treningu ter se gnati do odpovedi v čim večji želji po hitrem napredku. Veliko jih to celo počne v pred-tekmovalnem (bodybuilding) obdobju v zadnjih 4-6 tednih.
Časa je vedno za vse, všeč ali ne, velikokrat velja pravilo – manj je več!
Andrej Rantaša
