... več kot le trenerstvo.

Zakaj zelo intenzivni treningi ne delujejo?

 

Kar nekakšna stalnica med resnimi treniranci oz. fitneserji je, da mora biti trening vsakič naporen – zelo intenziven, drugače ni pravi trening.  Preprosto povedano, da je edina najpomembnejša spremenljivka za uspeh in rezultat – kako intenzivno bomo trenirali.

Bolj kot je trening naporen – boljše je.

K temu še sledi miselnost; če kljub temu ni rezultatov, je verjetno krivo, da ne treniramo dovolj intenzivno. Zato bodo rezultati prišli zagotovo, če bomo trenirali še težje.

Ta miselnost nas spremlja že dlje časa. Z raznimi bootcampi, tabatami, crossfitom, itd. pa se je v zadnjih 10. letih, intenzivna mislensot še bolj razširila.

Na žalost pa ima ta miselnost eno veliko slabost –  ne deluje.

Dejansko se prepogosto konča prej kot bi si to želeli, saj na dolgi rok povzroči več škode kot koristi.  Prav tako je eden izmed razlogov zakaj veliko ljudi odneha in ne doseže svojih ciljev glede zdravja, dobrega počutja in konec koncev tudi izgleda.

Ne me napačno razumeti, to vsekakor ne pomeni, da od sedaj dalje ne smete dvigniti več kot 10 kg. Intenzivni treningi imajo svojo mesto v določenem času, vendar pred tem, se je potrebno zavedati, da je za dober rezultat pomembno veliko več kot pa se na treningu dotolčti do onemoglosti.

Zakaj?

Vemo, da iz energijskega vidika, vsaka naša celica potrebuje konstantno zalogo energije, da deluje in nas drži pri življenju. Možgani, mišice in tudi kosti so odvisne od energije – ATP. Verjetno pa je manj jasno kako so trening, okrevanje oz. regeneracija ter stres neposredno povezani z energijo in rezultati, ki jih vidimo v fitnesu.

Večina ljudi misli, da če bodo veliko bolj aktivni, bodo porabili tudi veliko več energije – kalorij.  Sicer ta, vsem dobro znan koncept drži do določene mere, vendar pa je potrebno vedeti, da je poraba energije pri živih bitjih navzgor omejena.

Prav tako lahko svojo uro, ki vam meri srčni utrip in pridno šteje kalorije, od sedaj naprej kličete lažnivka.

Našim možaganom je glavni cilj da preživimo, torej opravljanje vitalnih bioloških funkcij oziroma RMR (resting metabolic rate).

Kot druga prioriteta je opravljanje fizičnih aktivnosti, ki jih počnemo tekom dneva in soočanje s stresom. Na to imamo kar velik vpliv, saj se lahko sami odločamo, npr. ali bomo šli z avtomobilom ali peš, bomo trenirali ali ležali na kavču. Potrebno pa je poudariti, da ima duševni stres zelo velik vpliv na distribucijo energije.

Kot zadnja metabolična priroteta možganov je izboljšanje fizične zmogljivosti; postati večji, močnejši, vitkejši, itd.

Torej, če želimo izgubiti maščobo na riti ali zgraditi večji biceps, je ključnega pomena, da lahko možgani namenijo dovolj energije za gradnjo večjega in močnejšega tkiva. To je takrat ko bodo vse ostale osnovne potrebe po metabolizmu in telesni dejavnosti izpolnjene.

Možgani zagotovo ne bodo žrtvovali nobene energije, ki jo potrebujejo zato, da boste lahko dvignili večjo težo na benchu, tekli hitreje ali izgledali boljše v kopalkah.

Dlje časa ko boste intenzivno trenirali, bodo vaši možgani primorani večino pridelane energije usmeriti vašim mišicam in drugim tkivom. Hkrati bo potrebno popraviti vse poškodovane celice, novo izgraditi mišice, mitohondrije, tetive in miljarde drugih celic, da bodo sposobne večje vzdržljivosti in/ali moči.

Raziskave so pokazale, da lahko naš metabolizem v enem dnevu proizvede omejeno količino energije, ne glede na to, koliko hrane jeste ali počivate. Če prištejete k temu 4 ali celo 5 visoko-intenzivnih treningov na teden in ostale stresne faktorje, ki jih imamo tekom dneva, lahko ugitovite, da pridete do nekakšnega energijskega dolga.

 

 

Če poenostavimo, je to tisto, kar se zgodi kadar med treningom postavite tono stresa na vse celice in tkiva, ki jih trenirate, ne da bi jim tudi dali možnost ter energijo za regeneracijo in obnovo.

 

Rezultat tega je, da se začnete počutiti utrujene, uničene, pa vendar se še nekako potiskate skozi trening. Bolj ste dovzetni za poškodbe. Stare ter nove poškodbe prihajajo na plano, pa vendar se še borite. Moč ter vzdržljivost se v resnici ne izboljšujeta, pa vendar ste prepričani, da je to samo zato ker ne trenirate dovolj intenzivno. V službi imate stres, ne spite dobro, vendar ste prepričani, da je najboljši način za ublažitev stresa, naporen trening.

 

Prej kot slej se telo začne boriti nazaj. Spremembe v dopaminskih funkcijah v možganih povzročajo, da želite več hrane ter manj aktivnosti. Izgubljate motivacijo, da bi šli na trening. Vaši treningi izgledajo kot počasni posnetki.   Tudi sam sem izkusil to na svoji koži in to večkrat. Prav tako poznam ogromno posameznikov ki delujejo na takšen način. Če bi govoril iz izkušen, bi lahko rekel, da je nekaterim to v naravi – no pain no gain, ali se pač ne moremo več sprijazniti, da nismo več v dvajsetih.

 

 Reference :

Pontzer, L. Dugas, R. Durazo-Arvizu, J. Plange-Rhule, P. Bovet, T.E. Forrester, E.V.Lambert, R.S. Cooper, D.A. Schoeller, A. LukeConstrained total energy expenditure and metabolic adaptation to physical activity in adult humans

Curr. Biol., 26 (2016), pp. 410-417

D.M. Thomas, C. Bouchard, T. Church, C.Slentz, W.E. Kraus, L.M. Redman, C.K.Martin, A.M. Silva, M. Vossen, K. Westerterp, S.B. HeymsfieldWhy do individuals not lose more weight from an exercise intervention at a defined dose? An energy balance analysis

Obes. Rev., 13 (2012), pp. 835-847

Exercise: Is More Always Better?

Diana M.Thomas1 Steven B.Heymsfield

Več na:

https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0960982215015778

 

 

 

Andrej Rantaša

Personal Strength Clinic

 

 

 

 

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Scroll to Top